Friday, 22. October 2021
 
   
 

 

 

Soaring Wings se imenuje vila v Teksasu, ki je arhitektu skoraj zlomila križ - tudi dobesedno. Mešanica fosilnega kamenja, bakra in skoraj 126 oken daje zgradbi krila.

 

 

 

Tekst: Robert Haidinger

Foto: Caseydunn, Thomas McConnell

 

 

Več preberite v reviji H.O.M.E. 04-05/08

 

 









Daje krila. Zares elegantno arhitekt Winn Wittman seka ovinke. Povzel je tudi gričevje pokrajine Austin, ki jo z zgradbo Soaring Wings nadaljuje. Steklo in 126 oken skrbi za ustrezen razgled.



Prostor za bivanje. V osrednjem bivalnem prostoru se stekajo poti McPikov. Za arhitekta Winna Wittmana je bila gradnja pravi izziv. Soaring Wings mu je skoraj zlomil hrbet - pri padcu jo hrbtenica ni odnesla brez posledic.

Dramatično dolgi in blagi so ovinki na avtocesti. Potem, v kaosu bencinskih črpalk in neonsko osvetljenih izložb ob cesti, ki ob prihodu iz Austina v okoliški Teksas Hill Country občasno pretrgajo tišino, pridih Theloniuosa Monka, legendarnega glasbenika džeza in soustanovitelja Bepopa. "Če narobe odigraš eno noto," je nekoč rekel stari džezovski pianist, "potem napako zaigraj še enkrat, in sicer glasno."

Kadar se iz svoje pisarne v mestu pelje na 202 Redbud Trail, arhitekt Winn Wittman včasih misli tudi na to. In da je dobro, da poleg arhitekture ljubi tudi glasbo. In prostore, ki nekoliko spominjajo na notranjost klavirja. Ali les, katerega podolgovata eleganca ga spominja na močno trdo prsni koš kitar, ki so sedaj nastanjene v kuhinji njegove najpomembnejše hiše: "Soaring Wings", zunaj na 202 Redbud Trail. Hiša, ki sicer nima jasno definirane zadnje in sprednje strani, temveč blago obokana krila in daje občutek, da bo vsak trenutek vzletela. Tri nadstropja. Štiri spalnice. Šest kopalnic. Stošestindvajset oken. Tri tisoč funtov granita za kadi. Predvsem je to dom. Za štiričlansko družino McPike, ki je prej stanovala v bloku v Austinu, je bil pristanek uspešen.

 



Terasa je skrita v zadnjem delu hiše.


Kljub temu: dobro, da obstaja tudi glasba. Wittmanu je pomagala naprej, kadar je grozilo, da mu bo vsa norišnica v zvezi z "Soaring Wings" zrasla čez glavo. Bila so namreč obdobja, ko je raje načrtoval z ušesi. Ali bolj rečeno, na način, na katerega glasbeniki urejajo harmonije in disonance sveta. Potem je postalo jasno, kaj naj odmeva "Soaring Wings" in v katero smer naj bi se razvila hiša: k večglasni kompoziciji.

Winn Wittman ni moški, ki bi deloval prenagljeno ali vzkipljivo. Besede izgovarja mirno in premišljeno, naprimer kadar govori o dejavniku časa, ki je zanj pomemben. Ne le, ker je gradnja trajala dolga štiri leta. Temveč tudi, ker je bila tema čas pri izbiri materialov pomemben motiv. Peščenjak je primer. Nepravilen in redek, zaznamovan z delom milijonov let je kamnina, ki izvira iz Leandra, Teksas, in dominira delu fasade. "Izžarevanje fosilne kamnine zame daleč presega optično delovanje," pripoveduje arhitekt o materialu, ki nekoliko spominja na kamnite plošče, zaznamujejo znan muzej Getty v Los Angelesu. "Tisto, kar me v prvi vrsti fascinira, je odsev tisočletij, ko je bil Teksas morje. Je spomin na starost zemlje same."

K temi čas spada tudi vzdržljivost. "Izziv je bil ogromen," pravi bradati arhitekt, "in to v vsakem pogledu." Tudi finančno. Krivec je borza. Material, ki poleg peščenjaka najbolj zaznamuje zunanjost hiše: baker.

"Cena bakra se je od pričetka gradnje potrojila," pripoveduje Wittman in zveni kot nekdo, ki je svoj pridelek ravno še pravi čas spravil pod streho. Dejasnko bi rastoče cene bakra danes projektu naredile konec.

 



Možnosti vzpona. najprej so načrtovali le dve nadstropji. Potem pa so zazidalno površino podvojili in gradnjo dvignili za eno nadstropje. Kako elegantno jim je uspelo, kaže pogled skozi velika okna osrednjega vzpona v hiši.


"Ta hiša me je skoraj stala življenje," se spominja Wittman. "Dokaj resno!" so menili zdravniki, ki so potrdili zlome križnice in vretenca, ki so bili posledica padca s skalne stene, ki obdaja arhitekturo. A Wittman se ne vda kar tako. Na koncu je premagal vse ovire in je na nalogi zrastel - tako kot hiša. Če se je prvotni načrt omejil le na to, da bi zgradil dvonadstropno hišo, je kasneje dodal še tretje nadstropje. In to le na polovico površine, ki jo nudi sedaj 6450 m2 veliko dvojno zemljišče. Razširitev naj harmoniji med arhitekturo in okolico seda ne bi škodovala.

Teksas: raven kot zrezek. Morda v sredini celo malo krvav. Seveda si Hill Country ne gre predstavljati tako, kot o državi Georgea W. Busha govori običajni kliše. Valoviti griči, redka poseljenost, dokaj nizka drevesa, ki s teksaškim navdušenjem nad veličino nimajo veliko skupnega ? tako izgleda okolica na obrobju Austina.