V bivalnem delu v prvem nadstropju se zbere vsa družina. Odprt prostor se razteza po vsej površini tlorisa in se z velikimi steklenimi površinami odpira v naravo. Predeli okrog osrednjega stopnišča tekoče prehajajo drug v drugega.

Čisto na vrhu, pod dvokapno streho, se skriva glavna kopalnica. Skozi strešno okno prodira svetloba in nežno osvetljuje ovalno kad. Prostor z neobičajno zasnovo kar vabi, da v njem preživite nekaj sproščenih trenutkov.

Pri kamnitih in lesenih oblogah fasade niso arhitekti ničesar prepustili naključju. Pričarali so skladno in enotno podobo.

Besedilo

Sandra Hofmeister

Foto

David Franck

Vijugasta mojstrovina: berlinski arhitekt Jürgen Mayer H. s hišo OLS ruši ustaljene arhitekturne norme in dokazuje, da je to eden od načinov za doseganje prave kakovosti bivanja.

Hiša OLS je zaznamovana s krivuljami, ki so opazne tudi pri oknu s trikotnim segmentom in pri zidu, ki obdaja vrt. Hiša tako spominja na tobogan, saj njene linije tekoče prehajajo druga v drugo ter dajejo vtis enakomernega gibanja. Dom nemške družine je razgiban in živahen.

Hiša z zadnjim delom, ki je obrnjen proti zahodu, reže v pobočje in se odpira na vrt.

Če smo videli eno, smo videli vse? Včasih se zdi, da stanovanjske četrti in ulice na obrobju mesta kar tekmujejo med sabo, katera je dolgočasnejša. Nedomiselne hiše z dvojnimi garažami se nizajo druga za drugo, zemljišča razmejujejo enake ograje. Kanček individualnosti morda prepoznamo le v izbiri zastorov. Toda to ne velja za hišo OLS v bližini Stuttgarta, ki s svojo osvežujočo drugačnostjo ruši ustaljene norme.

Novozgrajena stavba v mirni stanovanjski četrti kljub temu ne bode v oči, saj se z višino slemena in nagibom strehe ujema s svojimi sosedami. Pa vendar je vse prej kot monotona. Hišo obdaja svetlo siv betonski zid (nekje nizek, drugje visok, enkrat v vlogi zidu, drugič kot podest) ter jo z vijugastimi linijami, ki so arhitektonsko vodilo hiše, ločuje od ceste.

Berlinski arhitekt Jürgen Mayer H. tudi sam izvira iz te regije in je nenavadno stavbo oblikoval za bratrančevo družino. Pri tem se je odrekel desnemu kotu, ki se mu je zdel postranskega pomena, in tako ostal zvest svojemu slovesu enfant terribla med arhitekti, saj nadvse rad ruši ustaljene arhitekturne norme. Samosvoj značaj hiše OLS razkrivajo razgibane linije, ki tako zunaj kot v notranjosti rišejo kroge in se združujejo v najrazličnejše oblike, od oken s trikotnim segmentom do krivuljastih notranjih zidov. V hiši se na približno 390 kvadratnih metrih razteza veličasten stanovanjski kozmos, ki s svojo dinamiko skrbi za edinstveno doživetje bivanja štiričlanske družine.

	Veliko teraso poleti uporabljajo kot podaljšek dnevne sobe, ki jo ponoči osvetljuje pridušena svetloba. Skozi vrt, ki zadaj prehaja v sosednje sadovnjake, se igrivo vijejo potke najrazličnejših oblik.

»Nikjer ni slepih ulic, vse je tekoče in v gibanju. Hiša je sinonim za prvovrstno udobje,« navdušeno pove gospodarica o svojem novem domu. Ko stanovalci in gostje stopijo v hišo, se pred njimi odpre veličastno preddverje z garderobno sobo in večnamenskim prostorom, kamor otroka lahko spravita igrače. V zadnjem delu hiše, ki reže v pobočje, je majhna sprostitvena oaza s savno in masažno kadjo. Majhno notranje dvorišče oskrbuje s svetlobo ta prostor kot tudi preddverje. Sredi pritličja je veličastno stopnišče, ki se s krivuljami in zavoji vije proti vrhu kot plešoča skulptura.

Več v reviji H.O.M.E. junij-julij 2013.