Deset let mineva, od kar je Janko Rožič z ustvarjalci (Kočica, Okorn, Krmelj ...) zasnoval izjemno uspešen hostel Celica. Je arhitekt, ki pogosto deluje v skupnem ustvarjalnem polju izkušenj in idej.

Janko Rožič znotraj Celice še danes sodeluje pri pripravi kulturnega programa (stenska slika Maksim Isaev, steber Matej Bizovičar).

V: Vsi vaši zadnji projekti so turistični objekti. Naključje ali skrbno načrtovana smer dela?

O: Ni naključje in ni načrtovano, je pa ozaveščeno. Skoraj vsaka arhitektura v pravem pomenu besede je povezana s turizmom, saj že s postavitvijo postane del kulturne dediščine. Turizem je izvoz, torej reprezentančna dejavnost na »domačem terenu«, kar je njegova konkurenčna prednost. Kulturni turizem je za kulturno dediščino, ki je pri nas žal še vedno v zelo slabem stanju, lahko najboljši partner. Bistvo turizma je odnos med gostom in gostiteljem. S spoštovanjem razlik tudi skozi ta dialog lahko steče ključna kulturna izmenjava, s katero lahko presežemo »spopad civilizacij« in dosežemo »sožitje kultur«.

V: Ena prvih stvari, ki jih mladi turisti vedo povedati o Sloveniji, je obisk Hostla Celica. So odzivi na projekt presegli pričakovanja?

O: Odzivi na Celico, ki letos praznuje 10. obletnico, so res izjemni. Ne samo da je bila tri leta po otvoritvi razglašena za »najizvirnejši« hostel na svetu, tudi lani je bila izbrana med 501 svetovnih destinacij, ki jih je vredno obiskati. Od slovenskih je v tej družbi samo še Grand hotel Toplice. Umetniški koncept hostla je tukaj dosegel ne samo 5 zvezdic prestižnega hotela, temveč tudi enkratno lego na obali enega najlepših jezer.

Za nas, ki vemo, koliko je bilo vanjo vloženo, odmev ni tako presenetljiv. Ni naključje, da ustvarjalci KUD Sestava letos praznujemo 20. obletnico delovanja. S kiparjem Jiřijem Kočico, slikarjem Žigo Okornom in umetnostno zgodovinarko Vesno Krmelj smo stare vojaške zapore preobražali že 10 let prej. Pozneje so se pridružili še arhitekti Ira Zorko, Aleksander Ostan, Gašper Drašler in več kot 80 drugih umetnikov. Dokazali smo, da se vojaška uniformnost celic lahko preseže z jasno vizijo in spoštovanjem ter vključevanjem osebnih in kulturnih razlik. Nekaj kulturnih zanesenjakov je omogočilo odprtje več kot 10 delovnih mest. Še en dokaz, da kultura ni privesek, temveč integralni del gospodarskega reševanja krize.

Več v reviji H.O.M.E. april-maj 2013

Fotografije Miran Kambič (portret), Matjaž Slejko (MC Ajdovščina), Uroš Lobnik (Rinka), Matjaž Suhadolc (kozolec Raduha)

Besedilo Ana Ivančič, Janko Rožič