Z novim albumom Musical Accompaniment For The End Of The World odpirata sezono v Kinu Šiška. Boris Benko in Primož Hladnik, duo Silence.

Drug drugega že od osnovne šole kličeta po priimkih. Benko je avtor besedil in pevec, Hladnik je aranžer in pianist. Klavir mu pomeni zatočišče, intimo, vero. Benko pa verjame v moč glasbe, ampak obžaluje, da ima v vizualni kulturi omejeno moč.

Če se niste še srečali z njuno glasbo, kar ni nemogoče glede na premišljene in skrbno odmerjene nastope, tako na odrih kot v medijih, vas njun občutek za humor lahko zmede. Kdo danes ne sanja o tem, da bi šel na turnejo s tridesetimi ali štiridesetimi koncerti? Komu je vseeno, kaj si ljudje mislijo o njem? Kdo danes še ustvarja v gledališču? Kdo dela zgolj to, kar res obvlada?

Tukaj je le delček tega, kar Silence sta. Ostale odgovore poiščite v njuni glasbi. Glasbeni kritik Miroslav Akrapović je v kritiki nove plošče zapisal: »Skupina Silence je v svoji diskografiji dostikrat uspevala ujeti čarovnijo velikih, monumentalnih skladb. Tokrat jim je uspelo z vsako noto in verzom, ogoljenim le na prvinskost dveh klavirjev, »sintha« in vokala, ustvariti godbo za srce in duh.« Miroslav že ve.

V: Čestitam za novi album! Izdan je bil točno 14. aprila, na dan 100. obletnice slavnega brodoloma Titanika. Vajine oboževalce sta pred izidom albuma nagovarjala z »Dear passengers«, vzdušje albuma je Primož primerjal z orkestrom, ki igra, ko ladja tone. Od kod ideja brodoloma?

O: Hvala. Slavoj Žižek je nekoč citiral enega svojih profesorjev, ki je dejal, da Romi jokajo, ko sije sonce, saj vedo, da soncu sledi dež, in se veselijo, ko dežuje. Rad bi verjel, da slediva podobni logiki, da je za motiv brodoloma kriv optimizem.

V: Očitno je, da imata rada izpiljene koncepte. Zgodba okrog albuma Vain bi lahko bila zapisana v učbenikih kot slovenski primer Vojne svetov (radijske igre Orsona Wellesa, ki je prestrašila Ameriko). Kako na »projekt« gledata z osemletno distanco? Sta se zabavala?

O: Če vas prav razumem, namigujete, da je šlo zgolj za izmišljotino?

Več v reviji H.O.M.E. september-oktober 2012

Fotografije Fulvio Grisoni

Besedilo Ana Ivančič