Rok Jereb in Blaž Budja iz biroja Jereb in Budja arhitekti se rada šalita.

Vmes zares nastane dobra arhitektura.

O njunem odnosu z izvajalci povesta: »Z vsakim projektom se tako veliko ukvarjava, da si potem želiva, da bi uspel, in pristopiva k temu (ne)hote s toliko dobre volje, da potem tudi naletiva na okolje, kjer je veliko dobre volje, ali pa s tem uspeva nalesti izvajalce. Večinoma se na koncu razidemo z dobrim občutkom.«

Čestitke za prejeto Plečnikovo medaljo za Športno dvorano Stopiče! Kaj nagrada pomeni za vajino delo?

Blaž: Najbrž je prišla ta nagrada v pravem času. Vedno se sprašuješ, ali si na pravi poti. Dober občutek je, ko ti ceh izreče pohvalo. Na začetku so imeli vsi prebivalci Stopič veliko pripomb, na koncu pa je vsem všeč.

Rok: Sprva je bilo vse narobe: od tega, da ne izhajava iz tistega okolja, do tega, da je zraven cerkev in so se vsi ustrašili, da ji objekt ne bi preveč pariral, pa do tega, do kam sega čigava ograja. Gre za zanimiv proces komunikacije z lokalno skupnostjo. Seveda ni šlo brez cvička in pečenega prašička s predsednikom krajevne skupnosti. Že na otvortivi, ko je bila dvorana nabito polna, pa sva vedela, da je uspelo. Danes je dvorana zasedena sedem dni na teden, od sedmih zjutraj do desetih zvečer.

Blaž: Nismo pričakovali take pohvale, smo si je pa želeli.

Kakšna je vajina arhitektura?

Blaž: Pod črto naju najbolj zanima prostor. Nobeden od prostorov, kjer smo gradili, ni bil prazen, ampak je tam vedno nekaj bilo in se je bilo treba na to opreti. Ko okrog projekta potekajo prvi pogovori, se vedno pogovarjava o prostoru, to pa ne pomeni, da hočeva prilagajati ali celo podrejati svojo arhitekturo, v nobenem primeru pa nočeva prevpiti tistega, kar tam je.

Rok: Nama je vsak projekt izziv.

Več v reviji H.O.M.E. september-oktober 2012.

Fotografije Miran Kambič

Besedilo Ana Ivančič