Stopnišče, ki povezuje spodnjo in zgornjo etažo, je izdelano iz pet milimetrov debele pločevine v beli barvi ter je nevidno vpeto na jeklenih nosilcih. Pozor: za stopniščem ni kuhinje, ampak zgolj ogledalo, ki jo odseva in s tem optično povečuje prostor.

Kopalnici sta dve, obe sta odeti v črno keramiko Rex in v sanitarno keramiko v prav takšni barvi. Umivalnika sta znamke Moma, armaturi pa Bonigo. Dežna prha v pritličju je znamke Bongio, v nadstropju pa Dornbracht.

Foto

Miran Kambič

Dupleks v središču prestolnice je dokaz, da se New York lahko zgodi tudi v Ljubljani. Odprta zasnova, ki se nadaljuje v ogromno teraso, kontrasti in preplet, ustvarjajo dom s konceptom.

Osrednji prostor dvoetažnega stanovanja je prehodna dnevna soba. Krasi jo stenska geometrična dekoracija arhitektov Arhimetrics in značilna kompozicija mask kiparja Primoža Puglja. Ob kavni mizici Rotor je zofa znamke Rivolta.

Vsi elementi opreme v stanovanju so izdelani po detajlnih izvedbenih načrtih arhitektov. Zaradi obloge iz kerlita deluje kuhinjski otok kot ulit. Nad mizo kraljujeta stropni svetili Chasen znamke Flos. Desno je vinska niša z avtorsko vitrino, ki izpostavi vsako steklenico posebej.

Zavidljive kvadrature v središču urbane Ljubljane so redkost. Zavidljive kvadrature teras z razgledom, sploh take, ki segajo čez 100 kvadratnih metrov, pa še večja. Lastnik tega stanovanja je imel srečo. Arhitekta Dare Vasiljevič in Tanja Špan iz biroja Arhimetrics, ki sta s sodelavcem Janezom M. Turkom načrtovala prenovo, sta imela odlično izhodišče, saj jima je lastnik popolnoma zaupal. Še več, vizijo zračnega dupleksa s prostorno teraso in z interjerjem, ki spominja na penthouse sredi New Yorka, so si delili od začetka.

Kako sredi bele Ljubljane pričarati vzdušje Velikega jabolka? Kako stanovanju vnesti urbanost, ki jo v našem prostoru primanjkuje? Arhitekta sta se najprej lotila osnovnega posega: spremenila sta tlorisno zasnovo iz zaprte v odprto – v vsakem nadstropju sta ustvarila krožno pot, ki zdaj organsko povezuje prostore med sabo.

Postelja ni postavljena v posebno sobo, ampak je od ostalih prostorov ločena z garderobno nišo in zavesami. S tem se prehodnost v stanovanju še poudari.

Problem stopnišča med etažama, ki je središče in hkrati tudi težišče stanovanja, kar hitro lahko učinkuje masivno in težko, sta rešila z materialom: pet milimetrov debela pločevina v beli barvi, nevidno vpeta na jeklenih nosilcih. Zadnja oziroma prva stopnica obvisi v zraku, kar podčrta učinek lahkotnosti stopnišča, vendar zaradi pločevine in jekla lahko deluje hladno. Ta učinek sta arhitekta nevtralizirala s temnim hrastovim parketom, ki je položen ne samo po tleh, ampak se kot stenska obloga nadaljuje v kuhinji in dnevni sobi. Pravzaprav je pri tem stanovanju težko govoriti o sobah, raje o predelih, na primer predel, namenjen kuhanju, in predel, namenjen dnevnemu počitku, saj se vse povezuje, dopolnjuje, prehaja.

Več v reviji H.O.M.E. februar-marec 2012