Po prenovi Moderne galerije smo dobili še težko pričakovani Muzej sodobne umetnosti Metelkova. Pod njegovo odprto zasnovo se je podpisal Samo Groleger iz biroja Groleger arhitekti.

Samo Groleger pred diagonalno fasado dodanega objekta iz armirane betonske konstrukcije Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.

V: Konec novembra je svoja vrata odprl Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) v Ljubljani. Kaj so splošne smernice pri tovrstnih muzejih?

O: »Moderni muzej je institucija zahodnega sistema, ki je tudi zgodovino umetnosti 20. stoletja določil kot linearni razvoj zahodnih izumov od impresionizma naprej. Moderni muzej je izoliral umetnost od materialne realnosti in ji omogočil optimalne pogoje za samorefleksijo. In če je bila ena od iluzij modernizma in modernega muzeja avtonomno umetniško delo znotraj 'bele kocke', se zdi, da je prava alternativa v tem trenutku muzejski prostor kot laboratorij, kjer se razkrivajo različni konteksti, znotraj katerih umetnost nastaja.« (Zdenka Badovinac, v Umetnost Vzhodne Evrope v dialogu z Zahodom)

V: Muzej tvori na novo zgrajena stavba, ki se kot nekakšen prizidek oklepa stare vojašnice JLA.

O: Arhitekturna izhodišča so tri. Prvič: karakter obstoječe in nove arhitekture, kjer se objekt razvija od trdega, zaprtega, težkega kasarniškega objekta proti prosojnem lahkem elegantnem dodatku novogradnje. Namesto kontrasta dveh raznorodnih volumnov je pristop v spajanju, mehkem prehajanju iz starega v novo. Drugič: zasnova notranjosti ne temelji na linearnosti muzejske poti, ampak na nekakšnih kapsulah, ki so navidezno naključne (tako po obliki kot po eksponatih). In tretjič: arhitektura objekta v notranjosti je izrazito individualizirana - tako v zasnovi razstavnih prostorov kot v možnostih ogleda razstavnih prostorov. Nasprotno pa je zunanji prostor območje kolektivnega, javnega. S takim konceptom arhitektura dosega tri simbolne ravni: pokaže nekakšno geologijo razvoja od trdega k mehkemu, od brutalnega k fragilnemu, od teme proti svetlobi, od ene geografsko-politične entitete k drugi ... Vsak del tega razvoja je individualiziran, vzporedno s to prvo simbolno ravnijo poteka nekakšen genski zapis posamezne stvaritve, posamezne izkušnje. Vse skupaj pa se poveže ob pogledih in doživljanjih odprtega prostora, kjer se materialna gradacija in mentalna individualizacija sprostijo v kolektiven spomin, v nekakšno spontano notranjost javnega, skupnega.

Več v reviji H.O.M.E. december 2011-januar 2012

Fotografije Miran Kambič

Besedilo Ana Ivančič