Wednesday, 13. November 2019
 
   
 

Arhitekturni studio DMG sta zakonca Mateja in Domen Gerkšič. Zagovarjata okolju, prostoru in naročniku prilagojeno gradnjo enodružinskih hiš. Od makete do ključa.



Mateja in Domen Gerkšič sta privrženca lesene gradnje, kot je nizkoenergijski montažni skeletni poslovni objekt v Postojni. Za arhitekturni presežek poskrbita s svojo inventivnostjo in skrbjo za okolico.

Vajina serija nizkoenergijskih enodružinskih hiš, med katerimi je medijsko najbolj prepoznavna hiša S, govori o tem, da ste zelo zavezani skrbi za okolje in trajnosti razvoj.

D: Živimo v času, ko se družba zaveda, da je treba varčevati z energijo. Za ekološko gradnjo obstaja veliko zanimanje investirojev, ki se ne ozirajo na smešno nizke državne subvencije za tovrstno gradnjo.

M: Vsi naravni materiali so nama blizu. Prilagajava se okolju. Analiza okolja, upoštevanje naročnikovih želja in najina inovativnost oblikujejo objekt.

 

Kako s perspektive mladih ustvarjalcev opredeljujeta vlogo arhitekta v današnjem okolju, ki ga označuje vse večja urbanizacija, ki hkrati doprinese tudi k okoljskemu problemu?

M: Vsekakor moramo razmišljati o trajnostnem razvoju, to pomeni uporabljati materiale z dolgo življenjsko dobo. Če se naročnik že odloči za montažno hišo, naj bo to skeletna gradnja. Postavi se lesena skeletna konstrukcija, vmes je polnilo, ki ga določi arhitekt skladno z investitorjevim vložkom. Polnilo je lahko celuloza, volna, industrijska konoplja ali pa lesna vlakna. Tako so se včasih delali kozolci. Panelniki imajo že narejeno steno, že vgrajen tip izolacije. Poleg skeletne gradnje je še zidana, ki je najcenejša.

Torej lahko rečemo, da v Sloveniji obstaja precejšnje zanimanje za »zeleno« gradnjo?

D: Tako je. Klasično zidane hiše za prodajo so narejene na hitro, notri je ogromno vlage, materiali niso posušeni, kar vpliva na novo vseljenega prebivalca. Pri leseni gradnji pa so materiali naravni, ekološki, protipotresno bolj varni, saj je potresna masa manjša, požarno so zelo odporni ... Z leseno gradnjo je veliko lažje kot pri klasični gradnji zagotoviti nizkoenergijskost in pasivnost. Je pa res, da je pri leseni gradnji veliko več kočljivih podrobnosti, ki jih je treba zelo dobro načrtovati in potem tudi izvesti.

 

Vaju zanima tudi zasnova nizkoenergijskih stanovanjskih naselij, kjer z eno rešitvijo ekološko osveščeno živi več družin?

M: To si želiva, vendar sva do zdaj po naključju imela naročnike, da je prevladovala individualna gradnja. Slovensko tržišče je majhno, vendar sva se zavestno odločila zanj in za enodružinsko stanovanjsko gradnjo. To odločitev je spodbudilo dejstvo, da delava skupaj, imava tri otroke in se večjim projektom ne moreva toliko posvetiti, saj se najinim objektom posvetiva z dušo in telesom. Najino načelo je: Od ideje do izvedbe. Poskrbiva za celoten potek: od tega, da najdeva primerno parcelo, do tega, da poskrbiva za zadnjo podrobnost na hiši, prisotna sva pri celotnem procesu, z nadzorom vred. Zelo nama je pomembno, da se ideja uresniči.

 

Domen, deset let mineva od vaše diplome, za katero ste si izbrali zelo zanimivo temo: Kinetična mobilnost v arhitekturi. Poznate investitorja, ki bi ga tovrstni premični objekti zanimali?

D: Nihče se ni oglasil. Dobil sem Trimovo nagrado in pri tem je ostalo. Slovenija žal ni odprta za inovativne in progresivne rešitve. Temu sva se prilagodila in vseeno odločila, da ostajava v Sloveniji.

 

 

Več v reviji H.O.M.E. september - oktober 2011

 

Fotografije Miran Kambič

Besedilo Ana Ivančič



Cilj naročnika je bila energijsko varčna hiša z racionalno zasnovo. Pritlični del hiše se odpira na vrt z velikimi okni in skritimi profili, s katerimi se ustvari iluzija bivanja v odprtem prostoru.




Minimalističen interjer je očiščen inštalacij, prostor pušča brezčasnim pohištvenim kosom. Tla so ogrevana, v stropu in steni se skrivajo svetila, klimatska naprava in zvočniki.




Primer premišljene prenove z omejenim proračunom je hiša iz Trzina. Iz razpadajoče dvokapnice je nastal objekt, prilagojen sodobnemu načinu življenja.