Monday, 23. September 2019
 
   
 



Tomaž in Lena Krušec cenita arhitekturno izročilo ter ga nadgrajujeta s premišljeno zasnovanimi gradnjami, ki zadovoljujejo želje ter potrebe sodobnega, urbanega uporabnika. Slednje je bilo vodilo tudi pri projektu ljubljanske Biotehniške fakultete.

Dela biroja Arhitektura Krušec, ki ga vodita zakonca Lena in Tomaž, zrcalijo posluh za kontekstualno dojemanje arhitekture oziroma obzirnost do okolja, v katero je umeščena.

 

Prerez vaših del nakazuje funkcionalno, logično arhitekturo. Katere so kvalitete, ki jih prepoznavata v arhitekturi?

TK: Arhitektura je med vsemi umetniškimi zvrstmi po svoji definiciji najbolj praktična oziroma uporabna stroka. Arhitektura, ki nima praktične vrednosti je nesmiselna.

Po drugi strani pa je arhitektura vedno neločljivo vezana na prostor, v katerem se nahaja, zato prostorski kontekst odločujoče vpliva na njeno zasnovo. Programski ter prostorski kontekst sta torej najpomembnejša dejavnika, ki oblikujeta določeno arhitekturno delo.

 

S strogimi linijami objektov ter njihovimi kubusno zasnovanimi volumni ne želite ustvarjati vtisa, da so le-ti podaljški krajine, temveč se suvereno vklapljajo v prostor, v katerem se nahajajo ...

TK: Arhitektura je rezultat človeškega dela, zato zelo težko imitira krajino, ki je posledica dolgotrajnega delovanja naravnih sil. Ravno zaradi tega kontrasta mora biti ločnica očitna. Vzpostavljanje razlike je odraz spoštovanja do prvotnega, naravnega stanja, v katerega arhitekt vstopa zgolj kot gost.

 

Je bilo slednje vodilo pri projektu Biotehniške fakultete v Ljubljani?

TK: Tudi to. Tja nismo prišli kot novinci, saj je na tej lokaciji stavba že stala. Arhitekt se mnogokrat znajde v situaciji, ko njegovo delo dograjuje neko obstoječo gradbeno strukturo. V tem primeru je arhitektova dolžnost, da svoje delo prilagodi predhodnemu. Ideja, da arhitekt pomete s preteklostjo in na lokacijo brezobzirno postavi svojo zamisel, se mi zdi arogantna.

LK: Na stiku med starim in novim objektom smo predvideli trg, ki so ga oblikovali krajinski arhitekti iz biroja Landscape. Danes z veseljem gledamo, kako se tam zbirajo in družijo študenti, kar pomeni, da arhitektura dejansko funkcionira.

TK: Naj dodam, da je zelo enostavno ustvarjati izstopajoče gradnje, ki s svojo ekscentričnostjo privabljajo poglede mimoidočih. Veliko težje je snovati nove objekte, ki v prostoru delujejo, kot da so tam že od nekdaj.

 

Poslovilni objekt Teharje je preplet izrabe lokalnih kakovosti terena ter širšega arhitekturnega nazora, ki izhaja iz prvin slovenskega modernizma. Je pri projektu s tako specifično namembnostjo nemara ta poteza odločilna pri zagotovljanju primerne atmosfere?

TK: Tu gre za izredno občutljiv prostor spomina, žalovanja in osebnega slovesa za umrlim. Pri načrtovanju takšnega prostora se mora arhitekt do neke mere postaviti v ozadje. Vse, kar smo naredili na tem mestu, je to, da smo z osnovnimi arhitekturnimi elementi, kot so stena in streha, uokvirili poglede na okoliško naravno krajino.

LK: Na ta način smo ustvarili prostor tišine in kontemplacije. To je prostorsko vzdušje, ki omogoča mirno slovo od bližnjih. Ustvarjanje primerne atmosfere notranjih prostorov je ena izmed najpomembnejših nalog arhitekta.

 

Tržnice v Celju, kjer je za razliko od prejšnjega objekta tišina redkost, pa na prvi pogled delujejo sterilno ter v okolje vnašajo tehnicistično noto. Kakšni so odzvi uporabnikov? Nenazadnje se je celjska tržnica na tekmovanju Public Space Award 2010 med več kot tristo prijavljenimi projekti uvrstila v finalni izbor štiridesetih najboljših javnih prostorov v Evropi, kar je nedvomno veliko priznanje.

TK: Večina tradicionalnih pokritih tržnic, kot jih poznamo v našem okolju, je izdelanih iz jekla. Stara celjska tržnica pri tem ni bila izjema. Zato sami v tem smislu nismo naredili nič novega. Za osnovo smo vzeli tradicionalno, bazilikalno zasnovano tržnico in jo oblikovali tako, da naravna svetloba v njeno notranjost prihaja iz vzdolžne smeri. Prostor za svetlobnik pa je hkrati tudi nosilna konstrukcija. Tehnicističen izgled je tako posledica funkcije objekta in je kot tak že desetletja prisoten v našem prostoru. Zavedati pa se je potrebno tudi, da je bil arhitekturni natečaj razpisan za odprto in ne za zaprto tržnico. Tej želji smo sledili vsi udeleženci natečaja.

LK: Zaradi odprte zasnove je projekt doživel nekaj neodobravanja pri prodajalcih, vendar se, kolikor je to v naši moči, trudimo, da se izvedejo dodatni ukrepi, ki bodo omilili vpliv klimatskih dejavnikov. Je pa res, da odprta zasnova pripomore k večji obiskanosti, saj je notranjost tržnice možno videti iz vseh obrobnih ulic. Nova tržnica je s takšno zasnovo dobila vlogo pokritega javnega mestnega trga.

 

Stik z okolico pa je posebnost tudi pri projektu Skalnih vil, saj so prav vsa stanovanja povezana z vrtom. Ambiciozen projekt, ki z ravnima strehama izstopa iz ustaljene prakse in izkazuje novodobno razumevanje stanovanjskih objektov …

TK: Rezultat projekta se kaže v presečišču ambicioznega investitorja ter širine takratnih mestnih urbanističnih služb, ki so projekt pred leti podprle. Z gradnjo dveh večstanovanjskih objektov smo nadaljevali tipologijo obstoječega naselja okoliških vil. Velika pozornost je bila posvečena tudi zasebnosti posameznih stanovanjskih enot, ki so obdane z velikimi zelenimi vrtovi.

LK: Glede na izjave nekaterih stanovalcev je življenje v objektih izjemno kakovostno. Je pa res, da so si nekateri nedopustno “dograjevali” svoje terase. Na enem izmed balkonov so sezidali celo velik zidan kamin z visokim dimnikom, kar je za naju zagotovo veliko razočaranje, saj so skazili celotno podobo stavbe, po drugi strani pa to pomeni, da se stanovalci očitno počutijo, kot da živijo v enodružinski hiši, saj zidanje kamina na balkonu bloka res ni običajno početje.

 

Besedilo Mitja Mihelič

Fotografije Miran Kambič



Večstanovanjski objekt s svojimi značilnostmi povzema kakovosti individualne bivalne enote ter jih vnaša v kolektivno gradnjo.




Zasnova poslovilnega objekta temelji na zagotavljanju zasebnosti ter ustvarjanju mirnega okolja, zaokroženega z odprtim pogledom na okoliške gozdove.




Celje je edino slovensko mesto, v katerem so oblikovali sodobno pokrito odprto tržnico. Nevtralno zasnovani elementi delujejo kot okvir javnemu prostoru, ki pozornost obiskovalcev usmeri k barvitemu spektru sadja in zelenjave.