Thursday, 28. March 2024
 
   
 

Staromeščanska hiša v središču prestolnice s svojimi debelimi zidovi nudi zavetje sodobno zasnovanemu domovanju, ki s svežino prenove razkriva unikatnost spajanja starega z novim.


Fotografije: Miran Kambič

 

 



Kuhinja z otokom ima poleg praktične tudi družabno plat, saj z ene strani služi kot miza za posedanje. Atraktivno oblikovani barski stoli nosijo podpis B&B Italia, klasično zasnovane luči pa Artemide.



Stena s tapeto z baročnim vzorcem, ki jo vgradna svetila ponoči osvetljijo po celi dolžini, omili stroge linije pohištva v jedilnici.



Zanimiv oblikovalski detajl se pojavi pri banji, ki jo je oblikoval Phillipe Starck za Duravit, saj je za razliko od ostalih elementov, ki so dvignjeni, ta poglobljena do tal.






Nezgrešljivi vizualni element domovanja je pop art plakat na steni, ki s strogimi konturami ter čistimi kromatskimi ploskvami stopnjuje prostorski vtis. Intenzivno rdeča sedežna garnitura Ligne Roset suvereno poživi zadržan kolorit.

Bivanje v stanovanjih sredi urbanih središč zaznamuje pester ter razgiban mestni utrip, kateremu noto prida še šarm starih zgradb, ki v sebi skrivajo nešteto zgodb preteklosti. Romantične patine, ki so jo za seboj pustila stoletja, pa se nekoliko manj razveselijo arhitekti, saj se v večini primerov srečajo s težavno in zahtevno prenovo. Domovi so bili nekdaj tlorisno popolnoma drugače zasnovani kot danes, ko prevladuje uporabnikovo udobje ter podrejenost prostorske razporeditve njegovemu specifičnemu življenjskemu slogu.



Steklena vrata obokane sprejemnice, ki vodijo v glavni prostor, poskrbijo, da je svetlobe dovolj tudi v najbolj odmaknjenem delu stanovanja.

Mlada arhitektka Lorenka Stropnik se je na tem mestu zaradi kompleksnega izhodišča, omejenosti z virom svetlobe z zgolj ene strani ter z veliko nepotrebnih notranjih sten odločila za nekoliko nekonvencionalno, nemara celo ekspirementalno prenovo. Ker je bila večina pregrad na srečo nenosilnih, je stanovanje povezala v en sam velik prostor, dnevni ter nočni del pa ločila z vmesno servisno steno, prehodno z obeh strani. Obnovitvena dela so trajala deset mesecev, v katerih je nastalo harmonično oblikovano domovanje z izraženim posluhom za detajle.

 

Do vhodnih vrat v zgornjem nadstropju vodijo slikovite kamnite stopnice s starimi lesenimi deskami, od koder se odpira pogled na miniaturen atrij. Obiskovalca sedeminsedemdeset kvadratnih metrov veliko stanovanje preseneti s kontrastno, minimalistično zasnovano vežo. Sprejemnica deluje kot predzgodba v prostorno bivalno enoto, katere bistveni lastnosti sta tlorisna odprtost ter prostorska enovitost. Slednje se odraža v premišljeni odločitvi za drsna vrata, ki zmanjšujejo vtis ločevanja prostorov. Kuhinja, optični podaljšek vhodne veže, je narejena po meri, kar se opazi že na prvi pogled, saj se linije pulta proti koncu zašiljeno združijo s steno. Na račun te nekoliko futuristične poteze se je arhitektka izognila ostrim robovom ter prostor za pripravo jedi spretno vpletla v središče domovanja. Odtenek stene, prekrite z barvo iz lateksa, je popolnoma enak barvi kuhinjskih elementov.

 

Sestavni del kuhinje je tudi barski pult, ki ob večjem številu gostov služi kot vez z jedilnico in s stekleno mizo, ki jo je lastnik naročil s Finske, ter ikonami prav tako skandinavskega pohištvenega oblikovanja, stoli Arneja Jacobsena. Dnevni del zaključuje rdeča sedežna garnitura Ligne Roset, ki prostoru vliva energično noto. Klubska miza ter v steno poglobljeni pohištveni elementi so arhitektkino avtorsko delo. Za hrbtiščem bivalnega dela, ki je obenem tudi garderoba ter prostor za shranjevanje, se nahajata spalnica in kopalnica, ločeni z unikatno potiskano stekleno steno, ki z vzorcem iz matiranih ploskev prostoru vliva mehkobo, hkrati pa zagotavlja določeno mero zasebnosti.

 

Poleg pregrade se nahaja vdelana neonska svetilka, katere svetilnost je moč regulirati in tako v prostoru pričarati želeno vzdušje. Če dnevni prostor zaznamuje izmenjujoč kolorit peščenih ter intenzivnih, toplih odtenkov, v nočnem prevladuje bela, ki vključuje tudi tla iz sintetične izredno odporne gume, ki jo je arhitektka, v nasprotju s tikom v bivalnem delu, izbrala za celotno površino.

 

Odločitvi za belo ne botruje ustaljena, domala stereotipna povezanost z minimalistično zasnovanimi ambienti, temveč je bila njena uporaba predvsem funkcionalne narave, saj v tako specifični in nehvaležni svetlobni situaciji belo opleskani zidovi svetlobo odbijajo, jo oplemenitijo ter prostor naredijo svetlejši. Povezanost spalnice ter kopalnice je bila drzen predlog, ki pa ga je lastnik nemudoma sprejel, kar izkazuje zaupanje projektantki.

 

Ta je vse potrebne instalacije vkomponirala v tla, zato je celotni del dvignjen, kar prostor dodatno razgiba. Uspešnost prenove stanovanja se ne izkazuje zgolj z dobrim počutjem uporabnika, temveč se je njena učinkovitost razmahnila onkraj štirih sten in povzročila verižno adaptiranje v hiši.

 

Arhitektka je v stanovanju celo nekaj časa živela in tako dobila edinstveno priložnost, da preizkusi težo svojih idej, ki se v celoti odrazijo šele z bivanjem. Naključje je namreč hotelo, da se je naročnik po končanem projektu odselil v tujino in ker je s svojim ljubljanskim stanovanjem zadovoljen, že snujeta hišo v Provansi. Nadaljevanje kreativnega zanosa, zaznamovanega z željo po raziskovanju, tako odpira novo poglavje ponovnega sodelovanja, ki bo gotovo zopet izraženo v unikatnem ter stanovalcu na kožo pisanemu domovanju.

 

 


Besedilo Mitja Mihelič