Wednesday, 13. November 2019
 
   
 

 

Vodji studia AKKA, krajinska arhitekta Ana Kučan in Luka Javornik, s svojim delom soustvarjata pogoje urbani kulturi, ki se v nasprotju z ostalimi t. i. razvitimi državami pri nas šele razvija.

 

 

 

 

 




Ana Kučan in Luka Javornik pri svojem delu občutita največje zadoščenje, ko ljudje prostor sprejmejo, ga uporabljajo ter nadgrajujejo z aktivnostmi, ki jih sama v procesu načrtovanja nista predvidela.





Zavezani naravi



Letošnji slovenski paviljon na beneškem arhitekturnem bienalu, ki ga je Studio AKKA zasnoval skupaj s studiobotas, se na igriv način ukvarja z vlogo posameznika v okolju ter njegovim posledičnim soustvarjanjem krajine.


Trenutno vaše najbolj izpostavljeno delo je zasnova nacionalnega paviljona na beneškem arhitekturnem bienalu, kjer Slovenijo predstavljate s postavitvijo “Vsi odtenki zelene”. Kaj želite vzbuditi v obiskovalcu?

AK: "Skozi razstavni prostor in katalog želimo vzbuditi zavest, da je narava del mestnega prostora in da je posameznik njegov aktivni ustvarjalec."

LJ: "Razstava je zasnovana tako, da obiskovalec sodeluje v interaktivni postavitvi ter preko igre razvije razmišljanje o prostoru. Privede ga do spoznanja, da ni zgolj pasivni prejemnik sprememb, temveč je lahko aktivno sovpleten."

AK: "Temeljno vodilo je bilo zavedanje, da se proces prostorske spremembe ne začne z načrtom in ne konča z izvedbo, temveč da je veliko širši. Izvira iz kolektivnih predstav o prostoru in naravi, ki so temeljna izhodišča za načrtovanje prostora. Nova krajina zaživi šele, ko posamezniki vanjo zapišejo svoje zgodbe. Proces tako nima konca, saj se spreminjajo pričakovanja in z njimi tudi naše dojemanje prostora in narave. To na igriv način ilustrira tudi razstava."

 

Zdi se, da lahko ravno skozi glavno temo “Ljudje se srečujejo v arhitekturi” kot krajinska arhitekta predstavita svojo panogo, saj se arhitektura ne začne in konča z objekti …

AK: "Naš namen ni bil zgolj predstavljati Slovenije na bienalu, temveč preko mednarodne razstave tudi senzibilizirati našo publiko, da vzpostavi zavedanje do mestnih javnih prostorov, ozavesti svojo vlogo pri dvigovanju bivanjske kvalitete ter nenazadnje zahteva več kvalitetne mestne krajine."

 

V zadnjem času se vse več pozornosti namenja povezanosti arhitekture in okolja. Čeprav v svetovnem formatu to ni nič novega, bo Športni park Stožice, kjer se bo v prihodnosti realizirala vaša ureditev eksterjera, s svojo zeleno streho pri nas vendarle nekaj razmeroma nepoznanega.

AK: "Res je. Čeprav je omenjeni projekt zaradi svoje hibridnosti enkraten tudi v svetovnem merilu. V ta sestav so po naših načrtih in načrtih arhitekturnega biroja Sadar+Vuga vključeni štirje med seboj prepleteni objekti (dvorana, stadion, nakupovalno središče in javni park), ki pa so si po svojih namembnostih precej različni. Nakupovalno središče je umeščeno v gramozno jamo, pod nivo terena, kar omogoča, da je park na strehi razvit v nivoju z okolico. Dejstvo, da gre za park na strehi, prinaša številne tehnične omejitve in je zato oblikovanje parka toliko bolj posebno. Poleg naštetega se bodo po realizaciji pojavila nasprotja med javno dostopno površino parka in zasebnim objektom, na katerem se ta nahaja. Predvidevamo, da se bo vzpostavila napetost, vendar zaenkrat njene intenzivnosti ne moremo napovedati in reševati."

 



Gradbišče s posameznimi dokončanimi objekti Športnega parka Stožice bo v prihodnjosti zamenjalo urejeno ozelenjeno območje, ki bo poleg združevanja posameznih programskih segmentov ponujalo širok spekter možnosti rekreacije in druženja.




Domiselno oblikovane klopi ob Dunajski cesti v Ljubljani razgibajo monotonost okolice ter vsebinsko bogatijo zadrževanje na tem, sicer s prometom zaznamovanem območju.

V okviru projekta Športni park Stožice objekte in dejavnosti združujete, medtem ko pri projektu Dunajske koncept ureditve izhaja iz ločevanja objekta od okolice.

LJ: "Tu je program jasen in preprost: zaščititi pešca pred vplivi s ceste in ustvariti funkcionalen koridor, ki bo s svojim značajem ljudem nudil možnost zadrževanja pred objektom."

AK: "Ravno zaradi relativne nezahtevnosti smo si lahko privoščili nekoliko več svobode, kar je privedlo do dinamične rešitve. Oblikovno razgibane klopi razrahljajo monotonost vzporednih linij in vabijo k raznoliki uporabi …"

LJ: "Nekaterih možnosti tudi sami nismo predvideli. Oblika in razporeditev klopi sta na primer idealni za rolkarje, ki se sedaj pogosto zadržujejo na tem območju. Očitno smo ponudili možnost za igro (smeh)."

 




Prenova območja vile Beli dvor na Bledu ohranja in nadgrajuje obstoječe ambientalne kakovosti območja. Pogledi se na eni strani odpirajo na Blejsko jezero, po drugi pa strmo, z gozdom pokrito območje skriva zanimive vsebinske vrednosti z že obstoječimi pomenskimi poudarki: stražarnico, zbirališči za vodo in reliefnimi uravnavami. Predlagana je nova programska usmeritev, skladna tako z obstoječimi prostorskimi poudarki kot s samo naravo prostora.

Kakšen odnos imate do realiziranih projektov? Nenazadnje se skozi čas okolica hitreje in bolj radikalno spreminja od objekta.

AK: "Realizirani projekti živijo svoje življenje. Rastline, osnovno gradivo parkov in vrtov, težijo k rasti, uhajajo nadzoru. Krajine je treba negovati; če želimo ohranjati določeno podobo, moramo parke in vrtove vzdrževati, drugače narava opravi svoje. Poleg tega je pomembno, da je nova krajina sposobna prenesti spremenljivost življenjskih navad. Zato si pri zasebnih vrtovih prizadevamo ustvariti osnovno strukturo prostora, jo vpeti v kontekst, obenem pa posamezniku zagotoviti dovolj možnosti, da vanj vnaša prej omenjeno lastno zgodbo. Pri javnih prostorih proces poteka drugače. Ponavadi traja več let, celo desetletij, da rastline zrastejo do končnega obsega in se nova krajina pokaže v polni podobi. Obenem se v javnih prostorih lahko pojavijo nepredvidene rabe, katerih razvoj mora struktura omogočiti. Zato pa je nujna praznina, tako v prostorskem kot programskem smislu."

LJ: "Poznamo projekte, pri katerih je vzdrževanje že del oblikovalskega prijema. Predvidevajo vnaprej določeno sosledje posegov, ki bodo uravnavali podobo prostora. Tak primer je denimo natečajni predlog profesorja Prominskega za ureditev območja nekdanjega štaba Gestapa in SS v Berlinu. Program vzdrževanja je narekoval mulčenje na posameznih delih v različnih časovnih razmakih in s tem vedno znova vzpostavljanje prvotnega stanja. Gesta bi tako na inteligenten in likovno učinkovit način simbolizirala vračanje na začetek, v jedro zgodovinskega spomina ter z jezikom prostorskega zapisa preteklega obdobja reinterpretirala kolektiven odnos do dogodkov, povezanih z njim."

 

Dr. Kučanova, ste izredna profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete. Se v mlajših generacijah odnos do okolja spreminja?

AK: "Težko rečem. Študentje se na fakulteto vpišejo z različnimi pričakovanji, od želje po varovanju narave do vizije oblikovanja okolja. Profesorji jih nato usmerjamo. Kar opažam, je odmik od kolektivnega čuta v individualizem, kar pa za ta poklic gotovo ni dobro. Empatija je tu ključnega pomena. Čeprav delamo z naravo, ustvarjamo za ljudi."

 

 

Besedilo Mitja Mihelič Fotografije Miran Kambič (portret), Peter Koštrun (Slovenski pavilijon, projekt Dunajska, prenova vile Beli dvor).