Za H.O.M.E. sta francoska brata Ronan in Erwan Bouroullec razkrila svoje poglede na jutrišnji svet bivanja, predstavila visoko modo pohištvenega dizajna in nam zaupala, zakaj je včasih dobro, če te posnemajo.

revija H.O.M.E. december 2010 / januar 2011

Besedilo Stefan Adrian

Fotografije Eva Sakellarides

Na kratko

Ronan (1971) in Erwan (1976) Bouroullec sta odraščala v kraju Quimper v Bretanji. Ronan je študiral oblikovanje na École Nationale Supérieure des Arts Décoratiffs v Parizu. Njegov brat mu je pri tem kmalu sledil, študij pa je zaključil na École des Baux-Arts de Cergy v bližini Pariza.

Že leta 1997 sta čudežna brata s svojimi izdelki na sejmu Salon du Meuble pritegnila pozornost Guida Cappellinija, ki jima je priskrbel prvo naročilo. V letu 1999 sta skupaj ustanovila biro. Od takrat se med njune stranke uvrščajo znana imena, kot so Alessi, Cappellini, Established & Sons, Habitat, Hans Grohe, Issey Miyake, Kartell, Kvadrat, Ligne Roset, Magis, Vitra in Swarovski.

Od 2001 do 2010 sta v pariški galeriji Kreo postavila štiri razstave. Ti eksperimentalni osnutki so bratoma zelo pomembni in pogosto služijo kot osnova za nadaljnje delo.

Poskusila sta se tudi v arhitekturi – leta 2006 s Floating House in kasneje v sodelovanju s Casa Camper pri restavraciji Dos Palillos v Berlinu (www.dospalillos.com).

Ronan in Erwan Bouroullec živita v Parizu s svojima družinama.

Ewrwan Bouroullec razkriva vse: na fotografiji nov stol, v pogovoru svoj strah pred razvijanjem stvari, ki ljudi spodbuja k neprestani menjavi, čeprav to ni potrebno.

Ronan Bouroullec: "Mogoče res živimo v zapletenem času, ampak dandanes se naz žanr včasih giblje izven meja realnosti."

Verjetno bomo jutri tako bivali kot oblikovalska brata razmišljata danes.

Intervju

Oblikovalca Ronan in Erwan Bouroullec v pogovoru nizata zrele premisleke. Njuno delo opredeljuje perfekcionizem, pri čemer pa se ne držita togih pravil in struktur, temveč intuicije.

Ronan je starejši brat. Z oblikovanjem je začel on, kasneje pa je k temu pritegnil še svojega pet let mlajšega brata. Ronan je pred tem hotel postati nogometaš, kot verjetno marsikateri fant. Šola oblikovanja je bila njegova zadnja rešitev, da še kaj naredi iz svojega življenja, včasih z muko prizna. A odločitev se je obrestovala.

Ronan se udobno namesti, medtem si Erwan na dvorišču privošči cigareto.

Pri jedinem servisu sta oblikovalska brat dala malce duška svoji naklonjenosti do asimetrije. Jedilni servis "OVALE", Alessi

	Ronan Bouroullec: "Lahko bi naju označili kot romantična oblikovalca."

Ronan, se spominjate kakšnega predmeta iz hiše staršev?

Odraščala sva v Bretanji. Ko sem bil star tri leta, so starši kupili staro kmečko hišo, ki je bila polna starin. Dejansko se spomnim svoje prve digitalne ure. Takrat je to bilo nekaj povsem novega in tako sem si za deveti rojstni lahko eno izbral. Danes me ne obkroža veliko stvari, še posebej ne tiste, ki sem jih sam zasnoval. Pravzaprav sem obdan z resnično grdimi stvarmi. Podobno kot pri glasbenikih, ki prav tako neradi doma poslušajo svojo glasbo. Zaradi tega imam okoli sebe veliko različnih stilov, kar mi je zelo pomembno.

Ste kdaj kaj ukradli, ker vam je bilo všeč?

Da. Knjigo o ameriškem minimalistu Donaldu Juddu, ki je bila zame zelo pomembna. Imel sem 16 let. Knjiga je izjemna in je moja najljubša. Še vedno jo imam.

Sta bila med odraščanjem tekmovalna, na primer pri nogometu?

Ne, ker je bil Erwan slab nogometaš. Nogomet sem odkril pri svojih osmih let in še veliko let zatem sem po šoli brcal kot obseden. Ko se nečesa lotim postanem s tem skorajda obseden. Tekmovanje je bilo zame vedno pomembno. A sedaj pri svojem delu tekmujem predvsem s samim sabo.

S katerimi tremi besedami bi opisali svojega brata?

Težka naloga. Erwan je zelo kompleksna osebnost. Lahko bi celo dejali, da živi v svojem svetu. Osredotočen je na težave, ki bi jih rad rešil. Ne zanima ga zgodovina dizajna. Ta ga ne obremenjuje, kar mu daje veliko možnosti. Obdal se je z zidom zdrave distance in vseeno mu je, če je to ljudem všeč ali ne. Sam sem glede tega nekoliko bolj občutljiv. Razumeti moram, kaj ljudje mislijo in kaj si želijo, potrebujem več različnih vsebinskih snovi, da lahko opravim delo.

Katero karakterno lastnost bi si rade volje sposodili od brata?

Rolf Fehlbaum iz Vitre naju je nekoč opisal: Erwan je ježevec. Dobi idejo in o njej ne diskutira. Močno verjame vanjo. Sam sem bolj lisjak. Dobim idejo, ki jo opazujem in se ji približujem iz različnih smeri. Ta dva opisa pogosto uporabljajo za opis različnih umetnikov. Picasso je bil lisjak, Bach očiten ježevec. Z Erwanom sva si res različna, ampak to znava konstruktivno uporabiti. Vem, kaj lahko pričakujem od njega – in verjetno velja to tudi obratno.

Katera je bila najbolj kritična situacija, v kateri sta se znašla?

Ne spominjam se kritičnih trenutkov iz otroštva ob bazenu ali morju na primer. Ampak po 20 letih dela niste več tako hitro zadovoljni. Najino delo je zelo studijsko. Neprestano premlevava isto idejo. Pri čemer lahko pride do resnih napetosti, ko sva jezna sama nase, kadar ne najdeva rešitve.

Sliši se kot umetniški proces.

Mogoče bi naju lahko označili kot romantična oblikovalca. Ne delava veliko, ampak se osredotočiva na posamezne projekte in rešitve. Resda narediva malo, je pa to toliko bolj intenzivno in traja, dokler ne ustreza najinim zahtevam. Marsikoga odkloniva, saj nočeva imeti preveč strank. Dizajn se lahko ustvarja na veliko načinov in midva sva se odločila za tega. Mogoče se bo to nekega dne spremenilo. Sva kot plesalca, ki vsak dan ponavljata eno in isto, dokler gibanje ni popolno.

Sta kdaj prišla do skrajne točke dvoma v svoje delo?

Ko razstavljava svoje delo, sem včasih boleče ganjen, ker se mi zdi, da bi lahko bilo bolje. Včasih moram iti do prijateljev, da si ogledam stara dela, in ko jih vidim, mi je malce nerodno.

In kdaj ste zadovoljni?

Včasih je trenutek: v avtomobilu, ob določeni pesmi, ko se vse uskladi. Ali pa spet tako kot pri plesalcu, ko najde pravi gib. Podobno je pri oblikovanju. Dober predmet ima namreč poleg ostalih odlik tudi nekaj čarobnega, šarm, in ko se vse to združi, sem zadovoljen. A moram pozabiti, kaj je bilo pred tem. Zaradi tega tudi nisem obdan s svojimi izdelki.

Erwan Bouroullec: "Neprestano ustvarjava kritične situacije."

Ronan vstane, na njegovo mesto se usede Erwan. Nič ne rečeta, samo pomenljivo se nasmehneta drug drugemu. Tako kot brat je tudi Erwan vljuden in ustrežljiv. Pred kratkim je postal oče, čeprav ga to ni tako spremenilo, kot je pričakoval. Še vedno je otročji, pravi in skomigne z rameni. Ronan se medtem posveti svojemu iPadu.

Erwan, se spominjate kakšnega predmeta iz hiše staršev?

Predvsem se spominjam velikih in glasnih strojev. Zraven naše hiše je bila kmetija. Imeli so veliko vozil, kot so traktorji in podobno.

Ste kdaj kaj ukradli, ker vam je bilo všeč?

Kot vsi otroci sem tudi sam kradel sladkarije, ampak nikoli nič vrednega.

Poznate stavek: Erwan, ne delaj tega, kar je naredil tvoj brat?

Ne. Med nama je pet let razlike in zato naju niso veliko primerjali.

Sta bila med odraščanjem tekmovalna?

Ne. Ronan mi je precej pomagal. Zelo zgodaj sva začela z jadranjem na deski, česar sva se sama naučila. Ronan je bil star 15, jaz deset, in vedno me je podpiral.

S katerimi tremi besedami bi opisali svojega brata?

Ronan je zelo instinktiven in veliko pričakuje od svojega dela. Povsem je neorganiziran, kar je včasih prav zabavno opazovati. Del njegovega življenja je zelo organiziran, drugi pa toliko manj, kar včasih na oba vpliva. Včasih uporabljava metode, ki jih ne bi razlagal študentom, ker se ne zdijo najprimernejši način. In da bi lahko ustregla najinim zahtevam, izgubljava določeno zmožnost nadzora nad drugimi področji najinih življenj.

Katero karakterno lastnost bi si rade volje sposodili od brata?

Sebe bi opisal kot sanjača. Včasih me realnost ne zanima. On se precej bolj ukvarja s tem, kaj se dogaja v svetu, še posebej v svetu oblikovanja. Sam sem včasih preveč oddaljen od tega in zgodi se, da imam kdaj slabo vest, saj se mi zdi, da bi lahko pokazal malce več zanimanja v tej smeri.

Najbolj kritična situacija, v kateri sta se znašla?

Neprestano si ustvarjava kritične situacije. Pogosto se znajdeva v situaciji, ko v nekaj dvomiva. Zato veliko diskutirava in najtežje je, ko se morava dlje časa prebijati skozi to situacijo. Življenje z neprestanim dvomom lahko postane naporno.

Najbolj neprijetna situacija, pri kateri ste zalotili brata?

Nič kaj dramatičnega. Če sem iskren, Ronanu ni najbolj všeč, če mora na letališčih čakati v dolgih vrstah. Takrat se malce vriva.

	Na fotografiji sta se brata obdala z mislijo, ki je postala dizajn.

Brata Bouroullec si lahko predstavljate tudi kot filozofa. Odgovore ne izstreljujeta kot topovske salve. Raje dobro premislita, tiho odgovarjata in zdi se, da sta se intervjuja lotila enako kot dela v studiu: odpravljanje težav, neprestano iskanje rešitev, ki se ne pokažejo takoj. Neprestano premlevanje o neki ideji in predmetu, ki ga je potrebno premisliti iz vseh zornih kotov.

Ker sta Francoza, je verjetno sledeča primerjava dovoljena: Sta Daft Punk ali Air oblikovanja?

Erwan: Vsekakor Air. Tudi glede na način, s katerim se predstavljata, nama je bolj všeč Air.

Ronan: Nismo ravno prijatelji, se pa poznamo. Pred dvema letoma sta si kupila studio, ki je od najinega oddaljen le 200 metrov. Včasih jemo v isti restavraciji.

Dizajn je precej globalna stvar. Je v vajini identiteti kaj takega, kar vaju dela še posebej francoska?

Ronan: Na to vprašanje vam bi lažje odgovorili kritiki ali novinarji. Ne čutim se povezanega s francosko identiteto, čeprav me poreklo opredeljuje. Verjetno bi bilo isto, če bi odraščala na angleškem podeželju. Verjetno je povsem francosko to, da se kar naprej pritožujeva in nisva nikoli zadovoljna.

Erwan: Brez dvoma imava globoke korenine v zahodni kulturi. Včasih pozabiva, kako je v svetu prevladujoča zahodna kultura, in tako ostale preprosto izgubiva z vidika. Zato me zanima, kaj se dogaja v Afriki ali Aziji.

Kako bi opisali vajin delovni postopek?

Ronan: Dnevno delava na petih do desetih projektih. Kot dva ptiča, ki krožita v zraku in iščeta hrano ter se naenkrat spustita na tla. V studiu se plaziva čez veliko skic in modelov. Včasih se stvari odvijajo hitro, včasih raziskujeva cele mesece in se nič ne zgodi. Ne drživa se samo ene metode. To sem mislil s tem, ko sem rekel, da bi naju lahko označili za romantična oblikovalca. V drugih oblikovalskih studiih se dela zelo učinkovito, z jasnim postopkom in jasnim načinom dela. Pri nas ni tako. Nisva mehansko organizirana.

Erwan: Vse je bolj vezano na vzdušje in na čutnost. Pomemben je končni rezultat. Nekateri oblikovalci dosežejo te rezultate na računalniku, midva stvari preizkušava. Začela sva kot samouka in morala sva najti svojo pot, da sva razumela stvari.

Oblikovalca Ronan in Erwan Bouroullec se rada smukata okoli določenega predmeta ali teme - in ga opazujete z vseh strani.

A svojih metod ne priporočata.

Erwan: V studiu so vedno praktikanti ali ljudje brez izkušenj. Sam sem na primer rabil veliko časa, da sem doumel, kako globok je lahko dizajn. Poskušamo izboljšati čim več stvari. Te intenzivnosti se pri nama že lahko naučite.

Predmeti naj govorijo sami zase. Je to razlog, zakaj nista rada v središču pozornosti?

Ronan: Mediji so se za dizajn začeli zanimati v zadnjih dvajsetih letih. Zato lahko nekdo, ki ima dober nastop, postane bolj slaven od tistega, ki sploh ne govori. Siljenje v ospredje ni najina prednost. Včasih za promocijo projekta uporabiva internet. Najpomembnejša je kakovost dela, saj lahko predmet le tako zaživi v svojem okolju. Bistveno je, da lahko na kavču berete cel dan in da vas zvečer zato ne boli celotno telo.

Erwan: Včasih je pomembno, da se predstavite. Konceptualni izdelki, ki so bili razviti za razstavo ali kaj podobnega, lahko tako postanejo prodajni izdelki, kot je bilo na primer pri Clouds ali Algues. S tega vidika je pomembno, da se stvari razložijo. Marsikatero delo Philippeja Starcka je zasnovano na tak način, na konceptualni umetnosti. Ampak previdnost ni odveč. Pri oblikovanju je zvezdniški sistem lahko zavajajoč in včasih oblikovalci prodajo svoje izdelke le prek komuniciranja in pojavljanja v javnosti. To naju ne zanima.

Vas lastno delo lahko kdaj tudi izda?

Erwan: Da in ne. Izdelke razvijam za prodajo. Hkrati pa se mi zdi, da ljudje preveč kupujejo. V tem tiči globok problem: ljudje menjajo stvari, čeprav jih sploh še ni potrebno zamenjati. Včasih se bojim, da sem v tem pogledu sam prevarant, ker razvijam stvari, ki ljudi spodbujajo k temu, da kupujejo nekaj, kar sploh ne potrebujejo ali prehitro zamenjajo. Ravno zato je potrebno stvari razložiti.

Verjamete tudi v socialno revolucijo dizajna in ne samo v estetsko?

Ronan: Dizajn je tako kratka beseda za tako obsežno področje, ki pokriva vse ravni našega vsakdan, od avtomobila do iPhona. Včasih primerjam naše področje z medicino. Veliko slabih zdravnikov predpiše bolnikom nekaj, kar sploh ne potrebujejo.

Dandanes so stvari med sabo močno povezane. Velikih revolucionarnih sprememb na področju oblik praktično ni več. Vse pogosteje se dogaja, da so detajli tisti, ki oblikujejo kakovostno celoto. Čeprav sami na dogajanje niti nimamo veliko vpliva. Ampak včasih je tudi to presenetljivo. Pred nekaj časa so se na naju obrnili iz nekega italijanskega podjetja z idejo, da imajo cel kup specializiranih delavcev za nek določen material. Midva naj bi za ta material nekaj razvila in tako bi delavci imeli delo.

Dizajn, tiha revolucija?

Ronan: Zdi se mi, da bi morali ljudje biti glasnejši.

Erwan: Naša kultura je prišla do točke, kjer bo odločitev nujna. Sama pri najinem delu prav tako razmišljava o dolgoživosti in ekološki osveščenosti izdelkov.

Ker oblikovanje v sedanjost prinaša prihodnost?

Erwan: Dizajn ne more spremeniti družbe. Lahko pa spremlja in narekuje določene smernice. Za primer lahko navedem kavče, ki so ena izmed stvari, ki me vedno fascinira: nihče ne ve, kako dolgo že obstajajo. Klopi in oblazinjene klopi so že od nekdaj z nami. Opazujemo lahko razvoj sedenja. Včasih so sedeli zravnano, sčasoma smo zdrsnili v ležeč položaj. V šestdesetih prejšnjega stoletja je bilo veliko družbenih sprememb, ljudje so si zaželeli sprostitve. Oblikovanje obstaja zato, da pograbi takšne smernice in jih podpre.

Ronan: Mogoče res živimo v zapletenem času, ampak dandanes se naš žanr včasih giblje izven meja realnosti. Družbena vloga dizajna je manjša kot v preteklosti. V 20. in 30. letih prejšnjega stoletja je bilo oblikovanje veliko bolj povezano s političnimi vprašanji.

Kaj naj bi ljudje doživeli s svojimi predmeti?

Erwan: Sami bi se morali odločati, kako živeti, sami naj bi razmislili o stvareh, ki nas obdajajo in kako jih uporabiti. V tem smislu ljudem kažemo smer, v katero naj se giblje prihodnost. Več bi morali razmišljali o tem, kdo so. Mogoče bi naše osnutke lahko primerjali z visoko modo.

Ronan: Živimo v času, ko ljudje posnemajo to, kar vidijo v revijah. Moda se vrti okoli tega, kar nosijo zvezde, kje se to kupi in, če si tega ne moremo privoščiti, kaj so cenejše možnosti tega. Kar je grozno. Kot da bi posnemali uniforme.

Bo ostalo pri visoki modi ali bosta ustvarjala tudi kaj za množično proizvodnjo?

Erwan: Ikea še ni stopila v stik z nama. Nikoli nisva ustvarjala izdelkov za množično proizvodnjo. Sicer nimava nič proti temu, a ko razmišljava o sprejemu naročila, je odločilno to, če imava dovolj proste roke, da narediva nekaj drugačnega. Če ni svobode, projekta ne sprejmeva. Skorajda obsedena sva s tem, da ustvariva nekaj novega, kar ni kopija nečesa starejšega. Razumeva zahteve, ki so nujne za izdelavo množičnega izdelka. Ampak podjetje bi moralo biti pri svojih pristopih bolj inovativno.

Ronan: Včasih je najboljši način za spremembe, če te nekdo posnema. Rade volje bi kaj naredil za Ikeo, ampak ne vem, kaj je boljše: da naju kopirajo ali da sama narediva kaj za njih. Verjetno je bolje, da ostaneva pri visoki modi. Pri stvareh, ki niso del množične potrošnje, ampak so tiste, ki določajo smernice in ustvarjajo vzdušje. In v tem naj naju posnemajo.